Standardi in klasifikacije embalaže

Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) in Ameriški inštitut za nafto (API) sta ustvarila standard [referenca ISO 14310:2001(E) in specifikacijo API 11D1, namenjena določitvi smernic za proizvajalce in končne uporabnike pri izbiri, proizvodnji, oblikovanju , in laboratorijsko testiranje številnih vrst pakirnic, ki so na voljo na današnjem trgu. Morda je še pomembneje, da standardi določajo tudi minimalni nabor parametrov, ki jih mora izpolnjevati proizvajalec, da lahko zahteva skladnost. Mednarodni standard je strukturiran z zahtevami za kontrolo kakovosti in preverjanje načrtovanja v stopenjskih razvrstitvah. Za nadzor kakovosti so vzpostavljeni trije razredi ali ravni, za preverjanje načrta pa šest razredov (plus en poseben razred).

Standardi kakovosti segajo od razreda Q3 do Q1, pri čemer razred Q3 nosi minimalne zahteve, Q1 pa opisuje najvišjo raven inšpekcijskih postopkov in postopkov preverjanja proizvodnje. Vzpostavljene so tudi določbe, ki končnemu uporabniku omogočajo, da spremeni načrte kakovosti, da ustrezajo njegovi posebni aplikaciji, tako da vključi dodatne potrebe kot "dopolnilne zahteve".

Šest standardnih stopenj validacije zasnove sega od V6 do V1. V6 je najnižja stopnja, V1 pa najvišja stopnja testiranja. Vključena je bila posebna ocena V0 za izpolnjevanje posebnih zahtev glede kriterijev sprejemljivosti. Sledi kratek povzetek, ki opisuje osnovne zahteve različnih ravni meril za sprejemljivost testov.

Dobavitelj/proizvajalec stopnje V6 opredeljen

To je najnižja ugotovljena ocena. Raven zmogljivosti v tem primeru določi proizvajalec za izdelke, ki ne izpolnjujejo kriterijev testiranja iz razredov V0 do V5.

Tekočinski test stopnje V5

V tem razredu mora biti paker nastavljen v ohišje z največjim notranjim premerom (ID), za katerega je ocenjeno pri najvišji priporočeni delovni temperaturi. Preskusni parametri zahtevajo, da je nastavljen z najmanjšo silo ali tlakom, kot ga je določil proizvajalec. Preskus tlaka se izvede z vodo ali hidravličnim oljem do največjega nazivnega diferenčnega tlaka pakerja. Potrebna sta dva obrata tlaka v orodju, kar pomeni, da je treba dokazati, da bo paker držal pritisk od zgoraj in od spodaj. Obdobja zadrževanja za vsak test morajo biti dolga najmanj 15 minut. Na koncu preskusa mora biti mogoče ponovne pakerje odstraniti s preskusnega vpenjala z uporabo postopkov za predvideno zasnovo.

Tekočinski preskus stopnje V4 + aksialne obremenitve

V tem razredu veljajo vsi parametri, zajeti v razredu V5. Poleg izpolnjevanja meril V5 je treba tudi dokazati, da bo paker držal diferenčni tlak v kombinaciji s kompresijskimi in nateznimi obremenitvami, kot je oglaševano v ovojnici zmogljivosti proizvajalca.

Tekočinski preskus stopnje V3 + aksialne obremenitve + temperaturni cikel

Vsa preizkusna merila, predpisana v razredu V4, veljajo za V3. Za pridobitev certifikata V3 mora paker prestati tudi preskus temperaturnega cikla. Pri preskusu temperaturnega cikla mora paker vzdrževati najvišji določeni tlak pri zgornji in spodnji temperaturni meji, pri katerih je paker zasnovan za delovanje. Test se začne pri najvišji temperaturi, kot pri V4 in V5. Po opravljenem tem segmentu preskusa pustimo, da se temperatura ohladi na minimum in izvedemo še en tlačni preizkus. Po uspešno opravljenem nizkotemperaturnem preizkusu mora paker prestati tudi zadrževanje diferenčnega tlaka, potem ko se temperatura preskusne celice dvigne nazaj na najvišjo temperaturo.

Plinski preizkus stopnje V2 + aksialne obremenitve

Isti preskusni parametri, uporabljeni v V4, veljajo za razred V2, vendar je preskusni medij nadomeščen z zrakom ali dušikom. Stopnja puščanja 20 cm3 plina v času zadrževanja je sprejemljiva, vendar se stopnja med časom zadrževanja ne sme povečati.

Plinski preizkus stopnje V1 + aksialne obremenitve + temperaturni cikel

Isti preskusni parametri, uporabljeni v V3, veljajo za razred V1, vendar je preskusni medij nadomeščen z zrakom ali dušikom. Podobno kot pri preskusu V2 je sprejemljiva stopnja puščanja 20 cm3 plina v obdobju zadrževanja, stopnja pa se med obdobjem zadrževanja ne sme povečati.

Plinski preizkus posebnega razreda V0 + aksialne obremenitve + temperaturno cikliranje + plinsko tesnilo, neprepustno za mehurčke. To je posebna validacijska stopnja, ki je dodana za izpolnjevanje specifikacij kupcev, pri katerih se zahteva plinsko tesnilo. Preskusni parametri so enaki tistim za V1, vendar stopnja uhajanja plina med obdobjem zadrževanja ni dovoljena.

Če je embaler kvalificiran za uporabo v višjem razredu, se lahko šteje za primernega za uporabo v katerem koli od nižjih validacijskih razredov. Na primer, če je preizkušen na stopnjo V4, je sprejeto, da paker izpolnjuje ali presega storitvene zahteve aplikacij V4, V5 in V6.

Vigorjeve embalaže proizvajajo v strogem skladu s standardi API 11D1, visoko kakovost izdelkov pa so prepoznali številni kupci in z Vigorjem dosegli dolgoročni načrt sodelovanja. Če vas zanimajo Vigorjevi pakerji ali drugi izdelki za vrtanje in zaključevanje, se obrnite na nas za strokovno tehnično podporo.

Reference

1.Intl. Std., ISO 14310, Industrija nafte in zemeljskega plina—Oprema v vrtini—Pakerji in mostni čepi, prva izdaja. Ref. ISO 14310:2001 (E), (2001-12-01).

2.API specifikacija 11D1, Industrija nafte in zemeljskega plina—Oprema v vrtini—Pakerji in mostni čepi, prva izdaja. 2002. ISO 14310:2001.